nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potisnila je zapah, tam je nekdo ležal na postelji in hropel, nič ni, je rekla, ne zmeni se, jerekla in ga potegnila k sebi, na posteljo. Ja, je dihala, ja, ja, je govorila brez prestanka tam spodaj, v hiši ob jezeru, v temni sobi in ga močila s svojimi solzami in poljubi, ja, prosim, ja, ja, sam ni razumel, kaj se dogaja z njim, roke so še zmeraj segale po njenem telesu, božale so njene lase, a hkrati so vlekle za te lase, pest jih je sprijemala v kepo, da je hrsknilo na njenem temenu in je javknila od bolečine. Vseeno je rekla, ja, ja, in ko so božajoči in oprijemajoči se kremplji njegovih rok segli k obrazu, ko je njegovo telo obrnilo njeno telo navzdol, da sta se ob tej nenadni, močni in siloviti kretnji v klobčiču zvalila s postelje, je tam njegova dlan poprijela njen obraz in ga silovito pritisnila k tlom, da je glava udarila po lesenih tleh, udaril jo je in s solznimi očmi ga je še naprej poljubljala, ja, prosim, ja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani