nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Blizu Münstra je najel konjsko vprego z voznikom vred in na lahkem vozu smo se slovenski romarji, zakaj zdaj so bili z menoj tudi, župnik in tisti očak z belo brado, vozili po široki tuji deželi, daleč od doma, daleč od cilja, a jasno namenjeni tja, naš voz je bil nebeška kočija, ceste pod seboj nismo čutili, potovanje je bilo lahkotno, vsi so se smehljali. Potovali smo ob reki Ems, nebo in njegovo vodovje na zemlji se je umirilo, konji so premikali široke boke pred nami, svet je postal lahek, pregleden in obetajoč, stkan iz sanj, kakršnih ti, nisi imel še nikoli. Ob večerih je nad nami spet potovala Zlata skrinja, ko sem bila s tabo, je izginila, zdaj se je spet pojavila, videli smo njeno sveto sijanje med oblaki, njeno zlatasto in rdečkasto žarenje čez ravnico tja do bleščeče gladine Severnega morja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani