nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Nisva vedela, da za nekim gozdnim obronkom, v neki krčmi na robu raztresenih hiš neke westfalske vasi čaka tvoja nemarna in razpuščena vojska, da čakaš ti,, nečak barona, s svojo hudičevo kozlovsko brado in svileno ruto okrog vratu.
Ampak to še ni konec, ko ste se vi srečali s Francozi, da bi jo skupaj udarili proti Šleziji, je bil še zmeraj z menoj. Blizu Münstra je najel konjsko vprego z voznikom vred in na lahkem vozu smo se slovenski romarji, zakaj zdaj so bili z menoj tudi, župnik in tisti očak z belo brado, vozili po široki tuji deželi, daleč od doma, daleč od cilja, a jasno namenjeni tja, naš voz je bil nebeška kočija, ceste pod seboj nismo čutili, potovanje je bilo lahkotno, vsi so se smehljali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani