nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In od tam proti domu, na Dobravo, za zmeraj, na Dobravo, kjer bova neko sončno popoldne, še utrujena od poti, a že spočita od prve noči domačega spanja, gledala zeleno pobočje pod Svetim Rokom, poslušala kokodakanje kokoši na dvorišču in ropotanje kovinskih krožnikov v kuhinji, zakaj to bo navaden dan, ne bo praznični dan, ko so po očetovi volji na mizi porcelanasti krožniki. Navadni dan sva hotela, z navadnimi kovinskimi krožniki in Aronovim pasjim laježem, in veliko takšnih dni z zvonjenjem za vespere od Svetega Roka vsakvečer, veliko takih dni, večerov in mirnih noči sva hotela, navadne, male stvari, a vseeno sva hotela preveč. Nisva vedela, da za nekim gozdnim obronkom, v neki krčmi na robu raztresenih hiš neke westfalske vasi čaka tvoja nemarna in razpuščena vojska, da čakaš ti,, nečak barona, s svojo hudičevo kozlovsko brado in svileno ruto okrog vratu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani