nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Komaj malo so se nebeški popotniki premikali pred nami, toliko, da so nam kazali pot v ravnico na severu. Tu nebo nikoli ni modro kakor pri nas doma, zmeraj nekoliko sivo, a bilo je vseeno lepo, naenkrat je bilo mirno, naenkrat je z menoj potoval, tisti hip, ko tebe ni bilo, je lahko prišel in sedel k meni na voz, videla sem ga, slišala sem ga, ženska to zmore,, če ni ob njej kozlovskega meketanja in telesa, ki zasede vse, čisto vse, ki ji pokrije s svojim trebuhom in poraščenimi prsmi telo in dušo. Pogovarjala sem se z njim, lahko se krohotaš, bil je čudež, je rekel, da se zdaj zares ne more zgoditi nič več, nobena povodenj, noben tribunal, nobeno obglavljanje kaznovanih živali in obešanje ljudi več, pač pa samo še pot nazaj, k Trem modrim in potem še dlje nazaj proti domu, kamor si nikoli nisem bolj želela kakor takrat, kajti nikomur še nisem bila bliže, kakor sem bila takrat, ki sem ga priklicala iz ječe, in oba sva jasno vedela, kam hočeva: k Zlati skrinji, samo še tja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani