nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tako je z mano,, živa sem zaprta v grob, ki si mi ga pripravil, ponoči, ko si pijan in ti ležijo težke veke čez obraz in se tvoje grabežljive roke ne morejo dvigniti, da bi me udarile in utišale moj jok, ponoči tožim za svojim ljubim, ki ga nikjer več ni, ponoči je moja tožba dovoljena, ponoči prihaja moja žalost tudi v tvoj pijanski smrčeči sen. V sen, v katerem se premetavaš in skušaš dvigniti z ležišča, ker te je vsega zasedel strah pred jutrišnjim sovražnikom, strašnim, kaznovalcem tvoje nemarnosti, maščevalcem vseh tvojih sedmerih smrtnih grehov, z napuhom, s svileno ruto pavjega oficirskega napuha na prvem mestu. A tudi če jutri strahopetno pogineš, moje življenje ne bo odrešeno, kajti odvzel si mi njega, s katerim sem hotela biti do zadnje ure svojega življenja, do zadnjega utripa v zadnjem vlaknu svojega telesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani