nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ponoči jo je bilo mogoče slišati, ponoči so se meščani Münstra nemirno prebujali in poslušali krike umirajočih ljudi še dolgo potem, ko so bili umirajoči že mrtvi, so poslušali obupano vpitje umirajočih mrtvakov, ki niso mogli v nebesa izsvojih kletk in niso mogli dol v črno zemljo. Tako je z mano,, živa sem zaprta v grob, ki si mi ga pripravil, ponoči, ko si pijan in ti ležijo težke veke čez obraz in se tvoje grabežljive roke ne morejo dvigniti, da bi me udarile in utišale moj jok, ponoči tožim za svojim ljubim, ki ga nikjer več ni, ponoči je moja tožba dovoljena, ponoči prihaja moja žalost tudi v tvoj pijanski smrčeči sen. V sen, v katerem se premetavaš in skušaš dvigniti z ležišča, ker te je vsega zasedel strah pred jutrišnjim sovražnikom, strašnim, kaznovalcem tvoje nemarnosti, maščevalcem vseh tvojih sedmerih smrtnih grehov, z napuhom, s svileno ruto pavjega oficirskega napuha na prvem mestu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani