nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
je mislila na, včasih se ji je zdelo, da bo končala v življenju, vkakršnem je živela, zdaj je kazalo, da sama ni daleč od njega. je vedela, povedala ji je, da vsi niso tako dobri, nekateri pretepajo svoje ženske, one, ki se vozijo na skupnih vozovih, tam je zmeraj kak vrišč, tudi med seboj se stepejo; tvoj skrbi zate, je rekla, dal je pretepsti onega grenadirja... To je bil svetlolas mladenič, pogledoval je za; kadar je mogel, se je približal njenemu vozu in rekel kakšno besedo, nekega dne je prišel do potoka, kjer je pomivala lonce, gledal jo je s svetlimi očmi, oslinil je sredinec in ga dvignil, dovolj dolgo je bila v vojaški družbi, da je vedela, kaj to pomeni... ni se je dotaknil, naredila se je, kakor da ni nič videla, a videl je nekdo drug, ranocelnik, poročal je, naslednji dan so mladeniču slekli srajco in mu med bobnanjem scefrali palico na telesu, strgali so mu kožo na hrbtu med zloveščim bobnanjem ter veselimi vriski žensk z lojtrnikov, ki so za vsakodnevna ponižanja,
žalitve, opolzke besede in skrivaj iztegnjene sredince vojakov doživele svoje zadoščenje; tepli so ga, kakor onega stražarja na dvorišču landshutskega samostana, le da tokrat po posvetu z zdravnikom ni zaustavil roke kaznovalca pri petnajstih udarcih...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani