nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Veliko cest, blata, veliko vojaških taborišč in krčem, veliko poklanih jagenjčkov in prašičev in puranov, a še zmeraj nobenega, nobene slavne bojne.
Windischev polk se je v vročem poletju pomaknil proti, da bi se tam združil s francosko armado, ki je prihajala od Kölna, prav od tistega Kölna, kjer so romarji najbrž že dosegli svoj cilj, potem je prišel nov ukaz, skozi gozdove so se skoraj mesec dni vlekli čisto na, skozi Münster, da bi udarili satanu Friderikuza hrbet, potem so vse do jeseni ždeli na gozdnih obronkih ali v vaseh, dokler se vsakič kolona ni premaknila, je jezdil nekje daleč spredaj, ona se je vozila med pisano druščino vozov, konjev in pešcev tam na začelju, kjer so bili intendanca, sanitetni oddelki in oficirske ženske, čisto na koncu pa množica beračev, ki je v varni razdalji čakala kakor tropa mrhovinarjev, kaj bo lahko pobrala, pojedla ali oblekla od tistega, kar je vojska puščala za sabo. Vsak večer je prišel k njej, redkokdaj sta prespala na vozu,
vojska se je pomikala tako počasi, da je lahko poskrbel za prenočišča v kmečkih in meščanskih hišah, v krčmah ali hospicih, krtačila je njegova prašna oblačila in loščila njegove škornje, ko bo vsega tega konec, je govoril, bova šla na Dobravo k tvojemu očetu; na Dobravo, je mislila s topim in odsotnim pogledom, tja, kjer sije sonce, medtem ko visijo nad nemškimi griči težki oblaki, iz katerih včasih dolgo prši neprijeten in topel dež.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani