nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdaj, ko tam ni njegovega širokega hrbta, zdaj lahko vidi skozi okno na temno ravnico, oblaki nad obzorjem se stikajo z oblo pokrajino, z bukve pred hišo odpada listje, polje je temno, pokošeno, jesen je, kmalu bo zima, misli na Dobravo, kako tam sije jesensko sonce. Ni domotožje, zakaj tam na Dobravi je njena soba, ki je samotna, je okno, skozi katero je kakšno nedeljo ali kakšno veliko noč gledala lepega pava, zadovoljnega pava, nečaka barona in ga, čeprav je bil pav, občudovala. Zdaj sedi z nečakom barona nekje sredi nemške pokrajine, še zmeraj je pav, svilene podveze ima in lasulja visi na obešalniku nad plaščem, kot da bi tam visel človek, debelejši je, precej trebuha se mu je naredilo ob vojaških požrtijah in pijančevanjih, kljub ježi in naporom se mu je obesil trebuh čez pas, a še zmeraj je pav, njegova hoja je takšna kakor nekoč po dvorišču, njegov glas je enako raskav, njegov smeh glasen, kakor nekoč, še zmeraj se baha, kakor nekoč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani