nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Spomladi leta šestinpetdeset, kmalu po Veliki noči, je neki deževni večer sedel v krčmi blizu škofije, brez misli je pil vino in gledal v pred seboj, brez misli je poslušal glasne pogovore, bilo je živahno, mogočni sivolasi starec je pripovedoval smešne, neverjetne zgodbe o daljnih. deželah, ki jih je obiskoval v davnih časih. ga ni poslušal, poznal je daljne dežele, vedel je, da vsi hočejo kaj vedeti o njih, povsod se govori o Kitajski in Ameriki, o zlatih zakladih, o in levih in orjaških kačah.
se je tisti večer nekoliko odsotno zapletel v pomenek z nekim posestnikom, mož je bil skoraj objokan, vsekakor pa že precej nadelan, rekel je, da nikoli ne pije, ima dve hčeri, sina v, psa, velik kos gozda, njive in konje, žena mu je umrla, Bog ji daj mir, ampak danes pije, ker je obupan: že ves dan stoji pred škofijo in čaka, da ga Prečastiti sprejme, Prečastiti pa zanj nima časa, Prečastiti nikomur ne more odsvetovati romanja v Kelmorajn, pa čeprav je on, oskrbnik na
posestvu barona von in tudi sam posestnik, čeprav je on daroval nekaj vozov lesa za gradnje v Gornjem Gradu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani