nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ecce Agnus, qui tollis peccata mundi!
Bilo mu je, ko so mu razvezali noge, da je lahko hodil, bilo mu je, da bi tam sredi ravnice zarjul v nebo, v tisto nebo, kjer takrat ni videl nikogar, zarjul bi kot bik, želel si je zakričati tako močno, zarjuti iz takih globin, da bi odmevalo do nebes, da bi Bog sam tam zgoraj, v Deželi Brez Zla, sedeč v apyki, slišal, tu spodaj dogaja, da bi se zganil in pogledal sem, če je slučajno pravkar pogledal kam drugam, morda v Azijo, da bi ga slišali tudi general Ignacio Visconti in papež, provincial Matías in superior Inocenc Herver, da bi odmevalo po hodnikih ljubljanskega in vseh jezuitskih kolegijev, samo zakričati, ker besed ni imel več nobenih, a tudi ko bi jih imel, koga na ljubem božjem svetu bi zanimalo, zakaj rjuje, zakaj kriči, kaj ima povedati zvezani jezuit, kakor bo ostalo zapisano v jezuitski kroniki iz, jezuit z notranjeavstrijske dežele Kranjske, kdo bo kdaj vedel, da je bil misijonar v Indijah, da je iz Buenos Airesa
potoval na konju do Posadasa in se vključil v življenje paragvajskih redukcij, ko so bile že obsojene na izginotje, da je po komaj letu dni odpotoval, zvezan pri gležnjih kakor živina, tako prehodil in deloma presedel na vozu vso deželo Misiones, velik del gozda do So, od koder so ga zvezanega kakor galjota odpeljali v Lizbono, kjer je malo manjkalo, da bi ga spravili pred inkvizicijsko sodišče. Kronika nekega odhoda, bivanja v misijonih in vrnitve ne pove nič, če vanjo niso vključeni siloviti notranji boji med pokorščino in poslušnostjo, med perinde ac cadaver in med popolnim prepričanjem njegovega razuma, da bi bilo treba tam ostati, v obljubljeni deželi, ki ga bo za zmeraj zaznamovala, ostala v njem, rdeči trg v v njegovih očeh, jutranji boben in petje indijanskih otrok v njegovih ušesih za vse življenje, do zadnjega dne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani