nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kdor je enkrat videl meglice nad reko Paraná ob zori, njene zalive, mehko prelivanje vode v svetlobo in nazaj, ta tega ne pozabi, tudi v landshutski ječi ne, kdor je videl rdeči trg, mogočno pročelje iz rdečega peščenca, zelene vrtove, kdor je vonjal prah, ki se je dvigoval spod mnogih nog, ki se živahno premikajo po steptani zemlji, kdor je videl vse te ljudi, polne življenja, klicev, petja, kdor je videl sonce polzeti proti zahodni strani čez rdeče strehe in zelene krošnje dreves, ki so imele v sebi, v svojem zelenilu slutnjo svetlikajoče se velike reke, slutnjo slapov daleč zgoraj, kdor je bil med očeti, ki se zbirajo pred cerkvijo v svojih črnih plaščih, kdor je videl gvaraníjske deklice v belem in njihove očete in brate z orodjem, orožjem ali s knjigami, temu bodo ti prizori, barve sanjske pokrajine, njeni zvoki in glasovi prihajali pred oči do zadnje ure.
Nicolas Neenguiro, indijanski poveljnik, ki je bil corregidor v Concepciónu, je v letu, ko je proti svoji
volji zapustil misijone, zapisal: »Gospod, poslušaj besede teh tvojih otrok. To deželo nam je dal sam Bog in v tej deželi je naš superior oče Roque, kakor mnogi drugi očetje, umrl med nami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani