nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njen pogled, ki ga je nazadnje videl, kako zamišljeno gleda v zrcalo, ko se češe, kako potem odsotno gleda nekam čez hribe, njen pogled, omamljen odnjegove, njune noči. Zdaj ga je videl ob romarskem ognju, tam je prvič trčil obenj, ob dvoje oči sredi obsijanega obraza, izmed vseh obrazov, med sabo podobnih, potopljenih v noč, osvetljenih z ognjeno svetlobo, se je takrat izoblikoval en sam, boleče zamišljen, boleče mlad, boleče lep. Vsi drugi so se raztopili nazaj v nerazločno gmoto, samo eden je znenada zasijal med njimi, na drugi strani ognja, skozi plamene, ženski obraz, pogled, ki ga je zadel, nad tem edinim obrazom je žarela majhna kupola svetlobe in ta kupola svetlobe je bila zdaj pramen, ki je padal skozi njegove ječe, bila je svetloba njene miline, čistosti in zvestobe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani