nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Poletje je, je rekel, ne more te zebsti. Zebe me, je rekla, pokrij me, ni bilo neba nad njo in zvezd, ki so sijale to pomlad, ko jo je nekdo pokril, nad njo je bil strop, zaprt prostor vsenaokrog, vestni in dobro prestrašeni stražarji so se enakomerno klicali v širokem prostoru okrog samostana, zadnji klici so prihajali daleč s polja. Pokril jo je s svojim težkim telesom, z obilnim trebuhom je legel nanjo, nisem mislila tako, je rekla, zebe me od hladnih prenočišč, je mislila, od tujih mest in mrzlih gora okrog njih, zebe me od nenadne Simonove odsotnosti, pa tudi od toplote Windischevega telesa, pod katerim je skoraj negibno ležala, tudi od tega ji ni toplo, čeprav je njegovo telo vroče, žehteče, živalsko vonljivo, izžarevajoče živalsko toploto, toploto oblega konjskega telesa, na katerem je ves dan med ekserciranjem sedelo njegovo oblo telo, kako me zebe, je pomislila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani