nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kako bi ga potem ne ljubila, zvezanega kot otep slame tukaj na vojaškem vozu, pretepenega in zastraženega, sploh ni dvomil, da bi ga še naprej ljubila, le ko bi mogla do njega, le ko bi vedela, kje je. Gledal je v vse temnejše samostansko pročelje, v okna, za katerimi so ugašale sveče in plamenice, in ob tej misli, da bi ga ljubila, pa tudi da je z njo zagotovo vse v redu, saj je tam tudi prior in so bratje dominikanci, ob tej misli je sredi vsega tistega smrčanja in pojemajočih glasov vojaškega veseljačenja nazadnje le nekoliko zaspal. Toliko laže, ker je čokati in brkati vojak od popitega vina začel enakomerno in žalostno momljati:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani