nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In naenkrat, tlesk s prsti, je bila tukaj, v njegovi sobi, rekel je, da ga hudo muči domotožje, pogovarjala se bosta o Ljubljani in o Dobravi, zlasti o Dobravi, tam mu je bilo zmeraj lepo, rad je prihajal tja, narava in živali, konji in prijazni ljudje, tudi zaradi nje je rad prihajal tja, a tega ji ni mogel povedati, zmeraj je bila tako zadržana, zmeraj je kaj polila ali razbila, se je smejala. Pogovarjala sta se o Dobravi in o tem, kako je tam zdaj, ko škrjančki žvrgoleč letajo po nebu, ko jablane cvetijo, ko je žito že zeleno, o tem, kateri hlapci so posebej, katere dekle posebej nečimrne in h kateri prihajajo fantje pod okno. Z dvorišča je zdaj prihajalo oddaljeno smrčanje, glasni pomenki oficirjev in vpitje njihovih žensk, odhajali so z zabave, ves čas pa mirni klici straž, ki so bile budne in trezne, zakaj to je bila vojska, ki je poznala svoj red, če so eni veseljačili, še ne pomeni, da je vojska razpuščena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani