nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Usnjarski vozovi so odpeljali, bil je čisto sam, samo tisti dobrovoljni se mu je smukal okrog nog, v prsih ga je stisnila večerna tesnoba, kakršna stisne vsakogar ob tej uri, ko dan umira in se noč še ni rodila, Simonova je bila toliko bolj boleča, ker je pomislil nanjo, ni imel konja, v samostanu je vojska, kakšen hudič ga je v tem ljubem miru položil tja na breg, da je pozabil na vse in spal? on, ki je bil takšen nespečnež; skrbi jo zame, je pomislil,, je rekel,.
31 -! je grmelo pod okni samostanskega refektorija, pijani vojaki okrog ražnjev na samostanskem dvorišču so prepevali do hripavosti in si s silovitim kričanjem dajali poguma pred bitkami, ki prihajajo, preganjali so žalost za domovi, ki so jih zapustili, za ženami, ki so ostale same v njihovih kranjskih vaseh in mestih. Pred kakšno uro se je končala za dolgo življenje avstrijskega cesarstva in zmago orožja njihove cesarice, ki je z nevidno spremljala njihov pohod in so bile Njene oči povsod z njimi, zlasti
v slovesnih trenutkih, kakršen je bil tale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani