nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A tudi brez ure je vedel, da bi moral biti nekje drugje, ne tukaj ob reki Isar, od katere je vel večerni hlad in so se na njeni gladini odbliskovali zadnji žarki sončne krogle, ki je zahajala za griči v daljavi, za drevesi in hišami mesta, ki so metali dolge sence čez breg in čez reko. Usnjarski vozovi so odpeljali, bil je čisto sam, samo tisti dobrovoljni se mu je smukal okrog nog, v prsih ga je stisnila večerna tesnoba, kakršna stisne vsakogar ob tej uri, ko dan umira in se noč še ni rodila, Simonova je bila toliko bolj boleča, ker je pomislil nanjo, ni imel konja, v samostanu je vojska, kakšen hudič ga je v tem ljubem miru položil tja na breg, da je pozabil na vse in spal? on, ki je bil takšen nespečnež; skrbi jo zame, je pomislil,, je rekel,.
31 -! je grmelo pod okni samostanskega refektorija, pijani vojaki okrog ražnjev na samostanskem dvorišču so prepevali do hripavosti in si s silovitim kričanjem dajali poguma pred bitkami, ki prihajajo, preganjali so žalost
za domovi, ki so jih zapustili, za ženami, ki so ostale same v njihovih kranjskih vaseh in mestih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani