nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsaka vojska je pustila deželo bolj razdejano in vsaka je povzročila še večji izbruh pobožnosti, skozi mesto so potovali domači in tuji ljudje na konjih in peš, na vozovih in kočijah in cizah, obrazi so prihajali in odhajali, robati vojaški, mili ženski romarski, moški nosati in kosmati, bledi in rdečelični, lepi dekliški in bradavičasti baburasti, tresli so se podbradki in strašili so bolni bledoličniki, vsi so prihajali in odhajali in za njimi je bilo trebapospraviti, zmeraj znova je mesto zaživelo, kakor da tistih, ki so pravkar odšli, nikoli ni bilo tukaj; kamen vržeš v vodo in voda vzvalovi, hip zatem se umiri in na gladini ni videti ničesar, tu ni nikoli valovalo. In po tej mirni gladini umitih ulic, tuje ropotije in umazanije pospravljenega mesta je hodil nekoliko omotičen, neprespan, razburkana duša in misli, ki so divjale po celici, vse je nekako potihnilo, bolje rečeno: potuhnilo se je nekam na dno sredi toplega in mirnega dopoldneva. Gledal je, ali bo kje našel romarje,
vsaj še kakšnega, morda bi bilo vseeno najbolje, da se jim pridružita, naj bo, kar mora biti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani