nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Morda je še huje, morda so tamkajšnji obrazi črni, eni črni, drugi žareči kakor bakle, tretji iznakaženi od uljes, izpuščajev in čirov; mnogi pa obraza sploh nimajo, temveč je na tistem mestu, kjer bi moral biti obraz, zgolj nekakšen kosmatinast ali koščen tvor namesto njega, pri nekaterih se vidijo samo zobje, telesa imajo pošastna, kadar govorijo, je njihova govorica jezava, sovražna in maščevalna, zakaj vsakdo govori iz svoje laži, zven besedam pa daje njegovo zlo; modrec s severa že ve, on jih je že videl. In vejo tudi ljudje na Kranjskem in Štajerskem, kakor vesta in, njegova učenost gor ali dol, da ždijo v svojih votlinah, kadar se odpravijo v bližino človeških bivališč, da se potikajo v trstju ob potokih, da se skozi gozd nevidno pomikajo s svojimi čokatimi telesi, na katerih so svinjske bradavice, okrogli trebuhi, v katerih se koti plamen, ki bruhne skozi rjoveča usta. Zato je v gozdu zmeraj tiho rjovenje, brundanje, rukanje, šelestenje in sikanje, skalne votline, v katerih
so zviti klobčiči kač, gnezda orlov in jastrebov v skalovju, ki čakajo na mrhovino, živalsko ali človeško, tu so nevarni in hudobni škrati, krilate kače, gozdne vile, kosmati in rogati kurenti, zeleni gozdni možje, povodni možje v potokih in rekah, psoglavci in luskinasti zmaji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani