nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ni res, da se ni nikoli do tega trenutka spomnil nanjo, vojak se na svojih poljskih posteljah, pod šotori ali v sobah kakšnih krčem, v vinski omotici, ki ga polni z melanholijo, vojak se spomni vseh žensk, ki jih je kdaj poznal, vseh, ki jih je kdaj imel, se je večkrat spomnil, nje še ni imel, pa bi jo lahko. In tam gori v oknu nekega samostana sredi Bavarske je zdaj stala tista, ki nekoč ni bila lepa in svetla in samozavestna kakor njena poročena sestra;, ki je bila molčeča in nerodna, a ki je bila zdaj naenkrat povsem drugačna, z razčesanimi lasmi, s temnimi očmi, ki so ga prepoznale, utrujena od slabo prespane noči, bila je naenkrat ženska, po svoje lepa, po svoje.
In kakor se njuni pogledi tam na daljni kranjski pristavi nikoli niso mogli ujeti, pa naj je bila mrzla zima ali vroče poletje, otožna jesen ali od čutov dušeča pomlad, kakor je ona nekoč tolikokrat lovila njegov pogled in ga umikala, on pa je gledal skoznjo kakor skozi steklen predmet, tako sta se zdaj
njuna pogleda srečala med osuplostjo in začudenjem, kajti drug v drugem sta gledala istega, a vendar povsem drugega človeka, drugega moškega in drugo žensko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani