nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V hipu je prepoznal obraz Poljančeve hčere, da, to je bila ona, živa in resnična, ona, ki je nekoč kot senca huškala inoprezala za okni pristave, ki je polivala čaj in mu hodila na vsakem koraku na pot s svojo žensko vsiljivo navzočnostjo, ki je skušala pritegniti njegovo pozornost, a je ni mogla pritegniti, kajti ni bila dovolj lepa, ni bila, tudi prava ženska ni bila, pa čeprav je bila že zdavnaj v tistih letih, onkraj tistih let, ko bi morala biti prava ženska. Ni res, da se ni nikoli do tega trenutka spomnil nanjo, vojak se na svojih poljskih posteljah, pod šotori ali v sobah kakšnih krčem, v vinski omotici, ki ga polni z melanholijo, vojak se spomni vseh žensk, ki jih je kdaj poznal, vseh, ki jih je kdaj imel, se je večkrat spomnil, nje še ni imel, pa bi jo lahko. In tam gori v oknu nekega samostana sredi Bavarske je zdaj stala tista, ki nekoč ni bila lepa in svetla in samozavestna kakor njena poročena sestra;, ki je bila molčeča in nerodna, a ki je bila zdaj naenkrat povsem
drugačna, z razčesanimi lasmi, s temnimi očmi, ki so ga prepoznale, utrujena od slabo prespane noči, bila je naenkrat ženska, po svoje lepa, po svoje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani