nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
odpre oči, se mi blede? Ne blede se mi, poleg mene leži, nikamor ne bo šel zjutraj, ničesar ne bo izjavil o njiju, nikogar ne bo prosil za njiju, nič ne bo storil, z odprtimi očmi v strop, bolan od strahu, bolan od sebe, od svojega novica, ki ga obseda strah pred pogubljenjem, od tistega novica, ki so mu že zdavnaj sprešali in zlomili srce, v se spet prebudi sikanje tiste kače, strup sovraštva, ki ga je začutila tisto noč, ko je zvedela, da je odšel in jo pustil samo kakor obcestno lajdro, tu leži in se koplje v svojih noviciatskih kontemplacijah in strahovih, splašen je bolj, kakor je bila ona kadarkoli, na potezah njegovega nepremičnega, otrdelega izraza prepoznava poteze enega od onih dveh moških, enega od onih dveh hudičev, ki sta ponoči hodila k njej na Dobravi, medtem ko so prileteli demoni iz tiste žareče razpoke med nebom in zemljo, med nebom in morjem, ko so prikazni iz Istre švistele okrog zvonika, da se je še njenangel splašeno potuhnil, kakor se je potuhnil zdaj, ko
vidi, da gre vse skupaj navzdol, po pobočju navzdol. Eden od obeh hudičev iz noči na Dobravi je, te brazde ob nosu, ti nespečni podočnjaki na njegovem obrazu, to je on.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani