nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Morda se dogaja v snu, morda v jutranji polbudnosti, nazadnje jo tisti moški gleda golo in nič ne more zoper to. Prizor je hkrati mučen in privlačen, oni ji z lahkotno spretnostjo odpenja gumbe na životu in ona njegovih rok sploh ne čuti, čuti samo, da je zmeraj bolj gola in da nič ne more zoper to, zdaj jo po prsih in trebuhu, sliši njegovo dihanje, vendar ne vidi njegovega obraza, to je človek brez obraza, roke ima in moško telo, zdaj, to jutro v dominikanskem samostanu v Landshutu se zdi, da bo obraz iz teh sanj prepoznala, dotika se je natančno tam, kjer sama hoče, s tolikšno močjo, kolikor si je sama zaželi, reče: ne, vendar se roke ne zaustavijo, dihanje ob njenem ušesu ne preneha, moški je blizu in hkrati daleč, njegov pogled je na njenem telesu, vendar takrat, na Dobravi, še ne ve, kdo je, tam še nima obraza in imena, zdaj se ji zdi, da vidi neko splašeno spako, ki jo pozna, pomisli, da bi se uprla, da bi se pokrila ali zavpila, ampak ne more, zdaj ve, da res leži gola, ne
more se upreti, moški jo dvigne za boke in se ji od zadaj približuje, lahka je, brez moči je, vsa je potna in do zadnjega vlakna vznemirjena, z neskončno privlačno grozo opazi, da pri vratih nekdo stoji in mirno gleda slačenje in dotikanje, njeno mokro telo, gnetenje teles, porivanje, kakor pravijo kmetje na Dobravi, gleda njene gole prsi in zadnjico, ki se premika, vse telo, ki se ne more zaustaviti, čeprav ve, da vse to nekdo opazuje, da je to hudičevo delo,,reče v sanjah ali v polbudnosti, nekdo stoji pri vratih, nikogar ni, reče, nekdo, ki naj bi bil, nekdo, ki je še zmeraj v njenih sanjah, zdaj je naenkrat tu, v dominikanskem samostanu, gola ženska, ki tam nikoli ne bi smela biti in bo priklicala prekletstvo nad to hišo, z nobeno blagoslovljeno vodo ne bodo zbrisali tega greha, zdaj je tu in hkrati tam, na Dobravi, zgoraj na hribu je noč, noč pri Svetem Roku, nevidne prikazni letajo okrog zvonika, senca, ki stoji pri vratih, je temnejša od ozadja, od vrat, od podboja in stene,
neznanec je pokrit s kuto, za hip vidi njegov obraz, svetleče se oči, v katerih se zablisne meščeva svetloba, kakor se bliska v njenih očeh, veter je bil, pomisli;, je bil to veter? nikogar ni bilo, reče, bil je, reče, videla sem, bil je nek s kuto na glavi; nima kute na glavi, reče, ima jo, povem ti, reče; samostanski brat tega ne bi nikoli storil, reče; ti si tak preklet samostanski brat, reče in se v sanjah prime za usta, Jezus, kaj sem rekla? spolna luknja, reče, spolna luknja je lepljiva luknja pekla. odpre oči, se mi blede?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani