nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ob tej uri je bil včasih še pri knjigah, čeprav ni bilo dovoljeno, ob tej uri je bilo treba spati, kmalu zatem pa vstati in oditi v mrzlo cerkev svetega, ob tej uri je včasih mislil, kako bo kmalu stal pred Ksaverijem in mislil na njegova potovanja, ob tej uri nekaj let pozneje je poslušal skovikanje in vreščanje prvih ptičev iz gozda, ki je s svojimi krošnjami obdajal, ob tej uri je včasih mislil na svoje dolžnosti, ki ga čakajo, na katehezo, na tiskarski stroj, ki ga bosta sestavila z očetom, mislil je na malo Tereso, ki ga bo pričakala pred vrati Hiše z gratias, gratias tibi, Domine, ob tej nespečni jutranji uri, ko poleg njega leži ljubljena ženska in sanja ali pa prav tako bedi za svojimi zaprtimi vekami, ob tej, zmeraj ob tej uri, ko noč odhaja in jutro še ni prišlo, prihaja lucidnost spominjanja, nekoč ga je mala Teresa vprašala: ali Bog ne spi? smejal se je in rekel, ne, On nikoli ne spi, in mislil: Bog je velik nespečnež, jaz sem majhen nespečnež, jaz včasih ne spim, ko
bom zaspal, ko bomo vsi zaspali, pa bomo spali znotraj, tam je edina pozaba, tam ne bomo mislili na stvari, ki nas mučijo, na strah od tega, kar se je pravkar zgodilo, in strah pred tem, kar bi bilo treba storiti, da ne bi bila ranjena, pozaba tega, kar se je zgodilo v misijonih, pozaba očeta, turjaškega podložnika, ki ga je bilo treba pozabiti, a je spomin prav v taki uri pogosto prihajal, lucidnost spominjanja ob tej uri je strašna, insomnia prebuja vsak detajl iz življenja, vsako strahopetnost, vsako izdajo, vsako sramotno zadrego; nespečnost je nezmožnost pozabiti, zapisano je bilo: človeku spanje ni potrebno, da bi si odpočil, potrebno mu je zato, da bi pozabil, in zase ve, da ne zna leči vnaročje spanja, kakor je znal njegov oče, ki je po težkem delu legel, zaprl oči in spal do jutra, on ne zna, tudi kadar je utrujen od celodnevne hoje, je spanec kratek; zdaj, ko je zaspal po ljubljenju, je bil še krajši, kajti grešna duša divja, strogi novic jo naznanja Bogu; ko spanec
odide, se ne vrne do jutra; ko se prebudi, je ločen od spanja, a še vedno v njem, ločen od sveta, a še vedno v njem, ločen od oblik, a s povsem jasno predstavo o njih, omotična jutranja lucidnost ne dovoljuje, da bi zaustavil, kar prihaja v spomin, ni misli, ki bi zaustavila, kar samodejno deluje, deluje negotovost, delujejo vprašanja, deluje strah pred koncem, pred koncem brez zveličanja, pred pogubo, tudi molitev v taki uri ne pomaga, molitev pomaga šele zjutraj, ko vstane čist in mrzel dan; vsi ti kmetje, ki so to noč pijančevali, živijo z nočjo in dnevom, kakor je živel njegov oče, živijo s svojo rastlinskostjo in živalskostjo, z zemljo, ki pozna ugašanje dneva in prihajanje dneva, slehernega dneva, kakor samodejno sprejmejo ugašanje življenja, slehernega življenja, vsi ti preprosti ljudje, napokani s fižolom in, nemara bolje razumejo, kaj je vse to, kar diha v noči okrog njega in kar izginja v prihajajoče jutro, bolje kakor on, sholar, ki je toliko noči prebedel s knjigami,
toliko dni v pomenkovanjih z učenimi možmi in napetimi premišljevanji v jezuitskih hišah, v Ljubljani in v, na morju in sredi ameriške ravnice, on pozna samo butajoča vprašanja in medle odgovore. In zdaj, ko je ob tej ženski, ob, končno prišel čas, ko ni hotel nobenega vprašanja več, nobenih budnosti brez oblik in nobene lucidnosti spominjanja, ko bi se hotel potopiti v kmečko romarsko pobožnost in s potovati do Kelmorajna, se od tam vrniti in na Dobravi ali nekje, pač nekje z njo živeti, ko bi se hotel, kakor kmetje, kakor njegova pozabljena oče in mati, prepustiti samoumevnosti človeškega in živalskega in rastlinskega sveta z njihovimi rojevanji in ugašanji, zdaj ko bi se moral ob in na poti k Zlati skrinji končno spraviti sam s seboj, kajtizato je šel na to pot, da bi se spravil sam s seboj, da bi stopil v svet, kjer ne bo butajočih vprašanj, pač pa dremajoče hrepenenje, preprosta slutnja božje navzočnosti, zdaj je razbolel in vznemirjen, ob njem leži ženska, ki ji on s svojo
negotovostjo rani dušo, rani telo, zdaj se je v telo in duha naselil silen nemir, tudi ko bo odšla, bo ostala ne samo mirujoča tesnoba, pač pa tudi lucidnost spominjanja, za zmeraj bodo v njegovem notranjem pogledu ostali njeni bleščeči rjavi lasje, njene izzivalne svetleče oči, ki so takšne, ker so ranjene, njen smeh, ki je izzivalen, ker je ranjen, vonj njene kože, deli njenega telesa; bedi in posluša odhajajočo noč vpitja, noč hripavih moških in vreščavih ženskih glasov, bedi in posluša glasove zapeljevanja, kakor jih je poslušal pri Šentpetru v Ljubljani, posluša glasove nasilja, vsakršno živalsko kruljenje pijanih ljudi; dobro ve, da je tudi to del tistega živalskega in rastlinskega življenja, ki je zmeraj okrog teh ljudi, kakor je bilo okrog Indijancev v paragvajskih redukcijah, življenja, ki jih dela naravne v vseh položajih in je zato njihova jutranja pobožnost iskrena, zjutraj so obrazi po vsem nočnem svinjanju utrujeni in zaznamovani z madeži črnih podočnjakov, a hkrati že
tudi skesani, že tudi čisti; njihov padec v nižave kosmatega živalskega sveta, riganja in kruljenja je naraven, zato so tudi umiti obrazi in skesane oči naravni, med molitvijo se jim že odpušča, zakaj duh, ki pade tako nizko, da je vso noč in proti jutru zmeraj bolj del živalskega sveta, duh, ki dovoli, da gre človek čisto dol, v kruljenje in parjenje, v prašiča, ta duh se potem dvigne visoko, z molitvijo visoko navzgor in potegne prašičjega človeka za sabo, navzgor; zato vsi ti ljudje vidijo Zlato skrinjo potovati zgoraj pod oblaki, vidijo jo, kakor je on sploh ne vidi, ker je ne more videti; njihova Zlata skrinja, h kateri potujejo vse svoje človeško in rastlinsko in živalsko življenje, polni Božje bližine, je toliko svetlejša in toliko čistejša, kolikor je njihovo življenje temno, prestrašeno in blatno, a nič bliže svetlosti in čistosti Zlate skrinje ni njegovo, toda njegovanoviciatska duša se zaletava ob stene samostanske celice in splašeno išče izhod, kamen modrosti, rešitev,
ki ne bi prizadejala nove rane ne njej ne njemu, izhod in rešitev, s katero bi mirno poletela čez spomladansko pokrajino za Zlato skrinjo, kakor bodo storile to jutro duše vseh kelmorajnskih romarjev, vse duše razen njunih, njuni duši se spuščata po nekem vse bolj strmem in temnem pobočju navzdol, zmeraj niže, njuni nespečni duši, ki ne spita, kakor tudi Bog ne spi, saj je znano, da je tudi on težek nespečnež.
Prizor poznamo: se sanja, da jo neki moški počasi slači.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani