nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
- Zapri oči, je rekel, zaspi.
Ležal je na postelji v svoji budnosti, v tihoti dominikanskega samostana, poslušal oddaljeno vpitje, ki se je umirjalo, zvezde v oknu so počasi ugašale, črni svod neba je medlel, postajal je sivkast, jutro ni bilo več daleč. Ob tej uri je bil včasih še pri knjigah, čeprav ni bilo dovoljeno, ob tej uri je bilo treba spati, kmalu zatem pa vstati in oditi v mrzlo cerkev svetega, ob tej uri je včasih mislil, kako bo kmalu stal pred Ksaverijem in mislil na njegova potovanja, ob tej uri nekaj let pozneje je poslušal skovikanje in vreščanje prvih ptičev iz gozda, ki je s svojimi krošnjami obdajal, ob tej uri je včasih mislil na svoje dolžnosti, ki ga čakajo, na katehezo, na tiskarski stroj, ki ga bosta sestavila z očetom, mislil je na malo Tereso, ki ga bo pričakala pred vrati Hiše z gratias, gratias tibi, Domine, ob tej nespečni jutranji uri, ko poleg njega leži ljubljena ženska in sanja ali pa prav tako bedi za svojimi zaprtimi
vekami, ob tej, zmeraj ob tej uri, ko noč odhaja in jutro še ni prišlo, prihaja lucidnost spominjanja, nekoč ga je mala Teresa vprašala: ali Bog ne spi? smejal se je in rekel, ne, On nikoli ne spi, in mislil: Bog je velik nespečnež, jaz sem majhen nespečnež, jaz včasih ne spim, ko bom zaspal, ko bomo vsi zaspali, pa bomo spali znotraj, tam je edina pozaba, tam ne bomo mislili na stvari, ki nas mučijo, na strah od tega, kar se je pravkar zgodilo, in strah pred tem, kar bi bilo treba storiti, da ne bi bila ranjena, pozaba tega, kar se je zgodilo v misijonih, pozaba očeta, turjaškega podložnika, ki ga je bilo treba pozabiti, a je spomin prav v taki uri pogosto prihajal, lucidnost spominjanja ob tej uri je strašna, insomnia prebuja vsak detajl iz življenja, vsako strahopetnost, vsako izdajo, vsako sramotno zadrego; nespečnost je nezmožnost pozabiti, zapisano je bilo: človeku spanje ni potrebno, da bi si odpočil, potrebno mu je zato, da bi pozabil, in zase ve, da ne zna leči vnaročje
spanja, kakor je znal njegov oče, ki je po težkem delu legel, zaprl oči in spal do jutra, on ne zna, tudi kadar je utrujen od celodnevne hoje, je spanec kratek; zdaj, ko je zaspal po ljubljenju, je bil še krajši, kajti grešna duša divja, strogi novic jo naznanja Bogu; ko spanec odide, se ne vrne do jutra; ko se prebudi, je ločen od spanja, a še vedno v njem, ločen od sveta, a še vedno v njem, ločen od oblik, a s povsem jasno predstavo o njih, omotična jutranja lucidnost ne dovoljuje, da bi zaustavil, kar prihaja v spomin, ni misli, ki bi zaustavila, kar samodejno deluje, deluje negotovost, delujejo vprašanja, deluje strah pred koncem, pred koncem brez zveličanja, pred pogubo, tudi molitev v taki uri ne pomaga, molitev pomaga šele zjutraj, ko vstane čist in mrzel dan; vsi ti kmetje, ki so to noč pijančevali, živijo z nočjo in dnevom, kakor je živel njegov oče, živijo s svojo rastlinskostjo in živalskostjo, z zemljo, ki pozna ugašanje dneva in prihajanje dneva, slehernega dneva, kakor
samodejno sprejmejo ugašanje življenja, slehernega življenja, vsi ti preprosti ljudje, napokani s fižolom in, nemara bolje razumejo, kaj je vse to, kar diha v noči okrog njega in kar izginja v prihajajoče jutro, bolje kakor on, sholar, ki je toliko noči prebedel s knjigami, toliko dni v pomenkovanjih z učenimi možmi in napetimi premišljevanji v jezuitskih hišah, v Ljubljani in v, na morju in sredi ameriške ravnice, on pozna samo butajoča vprašanja in medle odgovore.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani