nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Moral je pasti nizko, globoko, da se lahko vzpne, visoko, tja gor, kjer sedijo na oblakih njihovi stari svetniki in jim po svojih močeh skušajo pomagati. Magdalenkini kriki in smehi plavajo nad krošnjami dreves ob cesti, nad gostimi krošnjami pomladanskega gozda na griču sredi te nemške pokrajine, ki se enakomerno vzpenja in spušča: dolga dolina, planota, položen hrib in spet počasi navzdol po pobočju, kakor življenje. Nad njimi, visoko nad brozgo, skozi katero so pravkar, visoko nad vodami, ki očistijo, visoko nad krošnjami dreves, nad oblaki, tam ni velike živali, za katero je odšel očak, nobene velike krave z odprtim gobcem, pač pa tam še zmeraj lebdi Zlata skrinja z ostanki Treh modrih, ki so se prišli poklonit v, od tam mizerije tu spodaj sploh ni mogoče videti, s tem zlatim sijem nad sabo se spuščajo po mehkem pobočju, nekje v daljavi se, slutnja velike reke... tako izginjajo v megli kelmorajnski romarji s svojimi upanji, zvitimi banderi v srcih, omoticami v glavah in žulji na
nogah, v meglenem prostranstvu daljne dežele izginejo, ne vidimo jih več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani