nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V prostoru je bila le še tišina, le še tiha srebrna polsvetloba v prostoru in daleč naokrog tišina pristave, tišina po vsej dolini, razlita čez hrib, čez neslišni šum potoka, čez negibno pokrajino.
Vstala je, odprla je okno, hladni zrak je oblil njen mokri in vroči obraz, zunaj je bila pomladna noč, čez polje sta tekli postavi nočnih obiskovalcev, sklonjeni v ramenih, z glavama v zemljo, v tla, vohajoč pomladansko prst, poslušajoč premikanje korenin v zemlji, dvigovali sta glavi in poslušali brstenje pomladnega listja, mirovanje spečih ptic, ki bodo kmalu zažvrgolele, tekla sta psoglavca, volkodlaka, vedno bolj sklonjena, dokler nista bila na vseh štirih, rila sta po polju, po njivah, merjasca, svinji; ah, saj sta bili samo senci, čez srebrni travnik sta tekli, skozi čisto bleščavo spomladanskega ščipa, nekakšna psa,, dve neznani temni živali. S hriba je udaril zvon, senci sta se zaustavili, vohljali sta in dvigovali glavi v nebo, k pomladni luni, poslušali, izginili med
drevesi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani