nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vsa je bila mokra,, zdaj, ko je vse prišlo in odšlo, je spet imela svoje lepo in ljubo ime, a samo ime, kajti telo je bilo umazano, z obraza se je rahljala spaka, ki se je maloprej naselila nanj, nisem lepa, nisem, dolgi temnorjavi lasje so se ji štrenasto lepili čez čelo in na tilnik, oddihovala si je, nenadoma spet ni bilo nikogar več v prostoru, samo njeno dihanje je bilo še sunkovito, a zmeraj mirnejše, samo kladivo srca je še zmeraj tolklo v prsih, a tudi to zmeraj tiše. V prostoru je bila le še tišina, le še tiha srebrna polsvetloba v prostoru in daleč naokrog tišina pristave, tišina po vsej dolini, razlita čez hrib, čez neslišni šum potoka, čez negibno pokrajino.
Vstala je, odprla je okno, hladni zrak je oblil njen mokri in vroči obraz, zunaj je bila pomladna noč, čez polje sta tekli postavi nočnih obiskovalcev, sklonjeni v ramenih, z glavama v zemljo, v tla, vohajoč pomladansko prst, poslušajoč premikanje korenin v zemlji, dvigovali sta glavi in
poslušali brstenje pomladnega listja, mirovanje spečih ptic, ki bodo kmalu zažvrgolele, tekla sta psoglavca, volkodlaka, vedno bolj sklonjena, dokler nista bila na vseh štirih, rila sta po polju, po njivah, merjasca, svinji; ah, saj sta bili samo senci, čez srebrni travnik sta tekli, skozi čisto bleščavo spomladanskega ščipa, nekakšna psa,, dve neznani temni živali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani