nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Kakor njegovi je tudi sam postajal podoben tistim okroglim in kosmatim konjem, ki so vlekli topove, na životu so mu popokali gumbi, jasno, kaj naj bi človek počel v Tamswegu, če ne bi vsak večer žrl, divjačino in svinino, kokoši in slanino, ovčetino in vino, tu še streljati ni bilo mogoče, kak smisel bi imelo nabijati krogle v tiste stene? V Dunajskem Novem mestu so imeli spodoben poligon, enota je v pravilnem redu jezdila tja, opravila kanonado, sprejela čestitke, stvar je imela svojo vojaško logiko od začetka do konca, navsezadnje so imeli spodobno kapelo, ki je udarila, bobni, činele, trobente, ne pa kmečkih vojaških žalostink kakor tukaj, tukaj so zvečer peli do ohripelosti, on je čez dan kričal povelja do ohripelosti. Tukaj tudi ženske ni bilo nobene, domači kmetje so pred tujimi kmeti v uniformah, še bolj pa pred oficirji svoje hčere in žene zaprli v hiše; če je kakšna prišla ven, k nedeljski maši, in jo je kak oficir ogovoril, so že deževale pritožbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani