nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
So lepi ja, je govoril, še lasulje si ne znajo natakniti, pojejo, kakor da bi zavijali volkovi, še slišali niso, kaj je to sonata in kaj menuet, junaški, no ja, to mogoče so, če jih s sabljo in kroglo naženeš v napad. Večer za večerom so prepevali do ohripelosti, takoj ko je padel prvi in so polegli po svojih stajah, pokriti z ovčjimi kožami, že je začel kdo mrmrati, že so spet peli, bokugla priletela, ga v srce zadela in ga močno ranila, še nobene kugle niso slišali žvižgati po zraku, nikjer še ni bilo nobenega, oni pa so vseeno peli, večer za večerom, za petje pač vojaka ne moreš kaznovati, čeprav bi ga bilo treba, pa še kako. Ko je hodil na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, nikoli ni mislil, kar je zdaj, že na začetku poti na bojne vedel: vojna je čakanje, premikanje čez velikanske razdalje, vlačenje topov iz blata, smrad konjskega govna, smrad ovčjih kož, čepenje v nekem alpskem zakotju, poslušanje lajnastih kmečkih pesmi; kadar pride ukaz za premik, je to
prava osvežitev, vznemirjenje, ki je že skoraj podobno vojni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani