nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Proti jutru vseeno zaspi, telo tako hoče, telo noče več slediti njeni nemirni duši, noče več z njo še naprej v sanjah tavati po neznanih pokrajinah in daljnih kontinentih, iščoč dušo ubeglega jezuita, ubeglega ljubimca, dovolj je bilo razburjenj to noč, bojev z in Magdalenkinega ječanja, telo hoče spati, tudi na njene notranje viharje se ne more več ozirati, spati hoče, jutri pa jesti, piti, bivati, potovati. Na potniškem vozu se bo peljala spočita in skoraj ozdravljena, peljala se bo do zidov velikega mesta z mnogimi cerkvami, že od daleč se vidijo zlate kupole, vitki zvoniki, v mestu je skoraj toliko kot cerkva tudi trgovin,tržnica je bogato založena, oltarji so zlati, na trgih mečejo žonglerji v zrak pisane žoge, ko je vstala in sedla na posteljo, jo je sicer nekoliko stisnilo v prsih, a pomislila je, kaj vse jo še čaka, potem ko je nekaj stvari že dobro opravila, in tudi misel na moškega, na, ki je nenadno in s tolikšno močjo vstopil v njeno življenje in iz njega tudi
tako znenada odšel, ni bila več tako neznosna.
23 Kdo bi vedel, ali je bila res kakšna bitka ali vsaj kakšna praska tam gori v Bavarskem gozdu, čas je takšen, da se novice hitro širijo, slabe še raje kot dobre, ene pravijo: so se dobro udarili, naši in, druge pravijo, da se velike bitke šele pripravljajo, če se še niso udarili, se zagotovo še bodo, na Češkem ali na Bavarskem, v Šleziji ali na Poljskem; dobro je, če je človek obveščen, kaj se dogaja, da jo lahko potegne v najbližji gozd ali močvirje, kamor cesarski pandurji na konjih ne morejo za njim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani