nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Njeni kriki so trni, ki rasejo iz lebdeče žolce, v katero se spreminjajo snovi njenega telesa in njene duše. Včasih molči in se pogrezne v sen, ne more ves čas jokati ali se smejati, včasih jo preplavi ganjenost, ker vse to razume in vidi več kakor drugi; potopi se v spanje, a dolgo ne more v sebi zadrževati vsega, kar čuti samo ona, kar se nenehno ziblje v globinah njenega valujočega mesa in potem izbruhne; globlji ko je vrelec radosti ali žalosti, više izbruhne s krikom, ki v snu vznemirja speče romarje, navajeni so že na te krike, a vseeno se obračajo na ležiščih in skušajo razumeti, kaj ta sveta ženska vidi, potem se njeni kriki spremenijo v sunkovito ječanje in utrujeni popotniki se potopijo nazaj v sen, le, le ona ne more zaspati, nalezla se je nespečnosti nemirne duše, ki je toliko videl in doživel, ki je prepotoval morja in celine in je zdaj odšel, ah, ne da bi se ozrl, jo pustil tukaj, ujeto, nespečno, z razviharjeno dušo, v kateri se bojujeta ljubezen in sovraštvo s tako
silo, kakor se v Magdalenki izmenjujeta radost in trpljenje.
Proti jutru vseeno zaspi, telo tako hoče, telo noče več slediti njeni nemirni duši, noče več z njo še naprej v sanjah tavati po neznanih pokrajinah in daljnih kontinentih, iščoč dušo ubeglega jezuita, ubeglega ljubimca, dovolj je bilo razburjenj to noč, bojev z in Magdalenkinega ječanja, telo hoče spati, tudi na njene notranje viharje se ne more več ozirati, spati hoče, jutri pa jesti, piti, bivati, potovati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani