nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Joka od žalosti nad usodo našega Odrešenika, ki je tudi zaradi njenih, zaradi vseh naših grehov toliko trpel, Jagnje božje. Župnik in drugi učeni možje sicer že dolgo mislijo, da njeno kričanje ni tako sveto, kakor sama zatrjuje, zakaj Naša gospa, menijo, ne bi nikoli tako kričala, kakor ranjena žival, morda, pravijo, čisto mogoče, da ubogo Magdalenko nekaj hudega preganja; tudi svetniki in angeli v nebesih, ki so polni svetosti, ne kričijo in ne stokajo, a kaj navsezadnje ve župnik, kaj vevojvoda, ki mu je njeno vpitje že čisto domače, kaj vejo vsi skupaj o tem, kako se počuti Velika Magdalenka, kaj in klokota v notranjosti njenega velikega telesa, ki mora imeti tudi veliko dušo, v kateri se bojujeta Veliko Dobro in Veliko Zlo, kaj oni vejo o stvari, ki prihaja na dan v tako siloviti obliki? Njeni kriki so trni, ki rasejo iz lebdeče žolce, v katero se spreminjajo snovi njenega telesa in njene duše.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani