nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi njegovo srce je raztrgano, prvič pomisli, morda je zlomljeno, ker ni več tam, kjer bi moral biti, morda je raztrgano med njo in med tiste indijanske ljudi, ki jih je nekoč zapustil, nemara med njo in njegovo zaobljubo, kdo bi vedel. Kakor je raztrgano srce Velike Magdalenke, ki je vsa eno samo veliko utripajoče srce, raztrgano med radost in žalost, in vso noč se smeje in stoka, nič ne ve, nič ne sliši, kaj se nedaleč od nje dogaja, ona je drugje, se vseeno pokriža z blagoslovljeno vodo, da bi ji vsaj to pomagalo v miru zaspati, če že Magdalenke njen vojvoda ne more umiriti in utišati, zdaj si nekje liže rane, tepena.
Magdalenka, gora mesa, se kakor velika žolca premika na postelji, na dveh skupaj zloženih posteljah v sobi poleg Katarinine, sredi noči začne jokati in vriskati, gleda v strop in posluša te glasove, ki prihajajo od onkraj, iz drugega sveta, iz videnja stvari, ki jih nihče ne vidi, morda spi, morda ne, Magdalenke nič ne more prebuditi iz njenega spanja,
ki je hkrati budnost, tudi silen ropot ne, ki prihaja iz sosednje sobe, Magdalenka se smeje od radosti, ker bo videla Zlato skrinjo, ker jo bojo prenesli v cerkev Svetih treh kraljev v Kelmorajnu in ji bojo odpuščeni vsi grehi mesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani