nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vrč, krožnik, nekaj je zletelo na tla in se razdrobilo v črepinje, mahnila ga je po glavi, s čim ga je mahnila, šele zdaj pogleda s čim: s težko zajemalko, tokrat si je za večerjo prinesel kašo s špehom, zamahnila je z vso močjo, da je butnilo po lobanji, potem še enkrat tlesnilo v meseno gmoto in je vroča kaša brizgnila po prostoru, zdaj udari še tretjič po njegovih dvignjenih, krempljasto iztegnjenih rokah; ko se skloni in umakne, ga udari po glavi, po hrbtu, z drugo roko ga tlesne po obrazu, nekje med očmi. Začudeno in naglo se moški umika proti vratom. Ženska zastane v prežečem položaju, zdaj je ona prežeča, renčeča, zdaj ona sope in ga zasoplo gleda, kaša mu polzi čez lase, njegove oči so splašene, skoraj splašeno gleda in z roko za svojim hrbtom išče kljuko, zapah, ki ga je bil malo poprej spustil, da bi jo dvignil in zbežal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani