nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Za njo stoji, dviguje roko, počasi, obotavljivo, potem se roka ne more več zadrževati, s sunkovitim gibom sedotakne njenega ramena, kretnja hoče naprej, čez ramo in k prsim, ne zgrabi je, dotika se ramena, z iščočo in trepetavo dlanjo polzi naprej, ni še nasilna ta šapa, dotika se, a v tem dotiku je vsa teža njegovega močnega in nekoliko pijanega telesa. Ženska se izmakne, skoči k mizi, pograbi neko reč in z njo zamahne, še preden se veliko telo utegne obrniti. Vrč, krožnik, nekaj je zletelo na tla in se razdrobilo v črepinje, mahnila ga je po glavi, s čim ga je mahnila, šele zdaj pogleda s čim: s težko zajemalko, tokrat si je za večerjo prinesel kašo s špehom, zamahnila je z vso močjo, da je butnilo po lobanji, potem še enkrat tlesnilo v meseno gmoto in je vroča kaša brizgnila po prostoru, zdaj udari še tretjič po njegovih dvignjenih, krempljasto iztegnjenih rokah; ko se skloni in umakne, ga udari po glavi, po hrbtu, z drugo roko ga tlesne po obrazu, nekje med očmi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani