nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Z od vina vse težjo glavo je razmišljal, kdo bi to mogel biti, a bili so sami kmetje, privezani na Dobravo, na ravnico pod pobočje hriba, njihov pogled je segel do vrha, kjer je štrlel v nebo zvonik Svetega Roka, bili so bogati kmetje, vse do njega, ki ni več kmet, ampak že precej visok gospod, a vsi so bili zmeraj tod naokoli, nihče ni potoval dlje kot do Ljubljane, nekateri do Gradca, nekateri do, razen vojakov in beračev, a teh ni bilo v njihovi družini.
Pomislil je, da hoče njegova hči videti mesta nemških dežel in, o katerih so tukaj govorili nečaki barona in tudi baron sam, videti hoče trge velikih mest, še kakšne druge lasuljaste gospode razen nečakov barona in liferantov in članov Družbe za kmetijstvo in druge koristne umetnosti, ki so prihajali na njegovo domačijo in govorili o čebelnih panjih in o tem, koliko goldinarjev in krajcarjev velja letos funt govedine. Mogoče hoče njegova hči srečati gospode, ki nosijo v škatlah violine in igrajo na dvorih, mogoče
komponiste in učenjake, astronome in poete, drzne vojake, drugačne in višje oficirje od nečaka barona, ki je vseeno samo stotnik, mogoče polkovnike ali generale.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani