nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vendar zdaj ne more, noče, nič več se ne da storiti, ta reč gre naprej, ni je mogoče zaustaviti, noče je zaustaviti. Moški, ki je pri njej, jo zdaj obrne na trebuh, dvigne jo za boke, dvigne jo s postelje, da zdaj nenadoma ne leži več, stoji ob postelji in ji od zadaj nalahno dviguje srajco, od zadaj se ji približuje, zdaj je zadaj gola, spredaj njegove roke segajo za odpeto srajco, za tiste gumbe, ki jih je s tolikšno lahkoto odpel do njenega trebuha, brez moči je, ko se ji približuje, in ko ve, da nekdo drug vse to opazuje, nepremično, z bolečo radovednostjo nekdo drug stoji tam in gleda slačenje, njeno golo telo, njeno lepo telo, zdaj je lepa, še zvečer ni bila, zdaj je, gleda dotikanje, sprijemanje teles, pripravljena je, v glavo, v vse telo prihaja strašna vročica, nekaj spolzkega, neka debela kača leze vanjo. glasno zastoka in si pokrije usta, da je ne bi slišali posli, ki spijo na oni strani, dekle ob kuhinji spodaj, vroč obraz, mokra usta ječijo v mokro dlan, telo se
sunkovito giblje, hoče da gre ta stvar k nekemu koncu, ki pride, zanesljivo pride, še glasneje zastoka, z blazino si pokrije obraz, da ne bi zavpila, da ne bi zakričala v to pomladno meščevo noč, da ne bi njen krik prebudil Dobrave, široke ravnice, temnega pobočja nad njo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani