nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Porcelanasti krožniki in skodelice so čakali na naslednje praznike in v tem ni bilo več nič slabega, prav je bilo tako, kajti med naslednjimi prazniki jih ona več ne bo jemala iz. In ko je gledala v tisto pobočje, se ji je naenkrat zazdelo, da razume nemir mnogih ljudi, preprostih in učenih, kmečkih in mestnih, ki jih v tej deželi vsako sedmo leto obide čudna želja, hrepenenje, klic, da bi se odpravili proč, skozi gozdove, preko polj, čez nevarne gore, po širokem do Zlate skrinje, kjer je čista lepota, še jasnejša in razumljivejša od lepote rumenkasto osončenega hriba, v katerega je strmela ta popoldan, njegovega tihega pregibanja krošenj v neslišnem vetru, še veliko globlja, ker je v njej skrivnost, ki ji nobena učenost ne more do dna.
-
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani