nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi tukaj so ga navajale k iskanju božje bližine, k jasnosti misli, k delavnosti za Družbo in Gvaraníje, te božje otroke, o čem pa naj razmišlja zdaj? Da bo odpotoval nazaj, kam? v ljubljanski konvikt, kjer so ga mučile tja do hiše tretje preizkušnje vse mogoče skušnjave tega sveta, a jih je premagoval, kam? v ljubljanski mraz in nezdravo meglo, ki se vleče skozi Špitalska vrata z okoliških močvirij? Ali k očetu, vlačit les iz gozdov za turjaškega gospoda, ah, očeta nima več, tudi matere ne, Družba mu je prepovedala imeti oba, imel ju je, to se je že zdavnaj naučil; dala mu je te otroke, malo Tereso, Miguela, in vse tiste, ki zdaj tečejo kot odtrgani z Vergilove verige v gozd, a tudi te mu bo vzela, Družba vzame vse, to je od začetka odločeno, grenko se je zavedel, da ne misli pravilno, Družba pač ničesar ne vzame, Družbi se tudi ne daje, Družba jemlje in daje hkrati, Družba je mistična edinost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani