nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pred vstopom v cerkev spet prinese tisti neprijetni vonj po razpadanju, kdo bi zdaj mislil na to, na smrad mrhovine in na pomade brata Romera v njihovi skladni harmoniji, ko pa so tukaj ritmi glasbe in petja, bobnov in pozavn na trgu, milega orgelskega zvenenja iz cerkve, kamor se steka potok črnih patrov, velika reka Gvaraníjev v belih oblačilih, nič manjša reka pisane gosposke, sveče v otroških rokah, cvetje, Marijina podoba, kdo bi v takem trenutku mislil na kadavre, kdo bi mislil na ukaze iz Rima in Madrida, na portugalsko bandeiro, ki že sedla konje, brusi meče in preizkuša muškete, čez zdaj plava vonj po kadilu, na kadaver, ki leži in razpada nekje ob zidu puebla v jezuitskih paragvajskih redukcijah, zdaj nihče ne misli.
21 Perinde ac cadaver, slepa pokorščina, treba bo skloniti glavo in pozabiti na veličastje in ganljive prizore nedelje, danes je ponedeljek, navaden dan, vsi so odšli, provincial Matías jih je pred odhodom zbral v refektoriju in jim kratko
in jedrnato sporočil: pismo generala Françoisa Retza ostane v veljavi. Mrmranje, ki se je dvignilo med petdesetimi patri, ga je prisililo, da je dvignil glas: Ali je kdo tukaj, ki ni prebral Konstitucij?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani