nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Rdeča ploščad, veliki osrednji trg v zdaj vzvalovi, od obokanega vhoda, ki so ga uspeli pravi čas zgraditi, se zaslišijo klici: Prihajajo! Z voza stopita asunciónski škof in paragvajski misijonski provincial, s čvrstimi koraki se napotita pod baldahin, ki ga nosijo gvaraníjski moški, za njima se razvrsti dolga procesija obiskovalcev, najprej lojtrni voz in na njem najvišja obiskovalka, Devica na sliki, ki jo prinašata v dar pueblu, slika gvaraníjskega slikarja v kričečih, živih barvah, njen obstret je rdeč, kakor sta rdeča zemlja in zvečer nebo nad paragvajskimi redukcijami, njena lica so rdeča, oblačilo modro, okvir je zlat in okrašen z rožami čudovitih barv in divjih oblik, z okvirja so napeljani barvni trakovi, deklice v belem jih držijo v rokah; zdravi, zloščeni konji vlečejo ta čudoviti dar, nič ni videti, da kdo namerava evakuirati misijone, kdor prinaša takšno darilo, ne namerava ukazati izselitve, za vozom stopajo duhovniki v mašnih plaščih, eni jih pod oboki še v
naglici vlečejo čez svoja popotna oblačila in tečejo za povorko; beli konji vlečejo odprte kočije z gospemi in gospodi, z mnogimi napudranimi lasuljami, z rutami, na katerih se sončni žarki odbliskujejo od bleščic, gospe si s pahljačami v rokah kažejo zanimive ljudi in stvari, zlasti pročelje, zlasti mogočno pročelje na cerkvi. Sledijo konjeniki, encomenderosi in vojaki, četa s puškami, četa s sulicami, od daleč jih pozdravljajo bratje v orožju, zbrani okrog patra Klugerja in njegovega bleščečega topa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani