nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tukaj pa si mora tik pred veliko slovesnostjo stisniti nosnice s prsti, čuden stvor je človek, to veliko božje bitje z malimi razvadami, pater Romero je delaven, pokoren, pobožen mož, a medlečim dišavam se ne more odpovedati, in težko je reči, ali je v tem kaj grešnega. Škoda, da je pater Ramón tako blizu in škoda, da niso pregledali za zidovi, kje leži tisti živalski kadaver, ki zaudarja, zdaj je prepozno. Raje bi videl blizu sebe starega Pabla, poslušal njegove modrosti, a stari oče zdaj veder in nasmejan stoji med indijanskimi otroki pod fasado iz rdečega peščenca, deklice so v belem, fantje v platnenih srajcah, med njimi stari pater v črni sutani, takšna apostolska pastorala, sklanja se k mali Teresi in z njo ponavlja besede dobrodošlice, ki jih bo izrekla škofu in provincialu; na levi so gvaraníjski vojaki, oboroženi s puškami in meči, tam je pater Kluger, top je zloščen, v njegovi bronasti površini odsevajo sončni žarki, oblaki potujejo čez to kovinsko zrcalo in med njimi
ukrivljene silhuete vojakov, postopajočih okrog topa, med indijanskimi vojaki ni nemške discipline, vsi se nenehno premikajo, hodijo sem in tja prav tako kakor otroci pod rdečo fasado, kakor množica odraslih Gvaraníjev, čakajoča na obeh straneh velikega kvadratastega prostora, vse se giblje in valovi, od povsod odmevajo klici.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani