nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ženska, ki je pred dvema nedeljama še ni poznal, kakor ni poznal tega mesta, v katero vstopa, in moški, ki ga ženska, ki se je to isto jutro prebudila v oni graščini daleč zadaj in nemara stopa k oknu, in vse, kar je med njima, ne glede na to, kje sta, kako daleč narazen sta, vse med njima in v njiju govori, da ni treba ničesar izruvati, da se tukaj združuje naravno z naravnim, nekaj, kar je tako določeno, in da je zlo ločitev, ne pa njuna združitev, kajti združevanje je ljubezen, nič drugega, samo različica tiste ljubezni, zaradi katere potujejo k zlati kelmorajnski skrinji.
V Landshutu je taval po ulicah, dokler ga ni premagala utrujenost. Potrkal je na vrata dominikanskega samostana, velike zgradbe na robu mesta, ni bil vesel, da so dominikanci, poznal jih je z one strani morja, tudi s te strani, iz Lizbone, a kaj je hotel, nekje je moral najti nekaj miru pred mislimi, ki so vrtale po njem in puščale za seboj boleče raze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani