nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Toliko sveta je prehodil, da bi naposled našel, ah, preprostost, ki je enostavnost, preprostost dveh, ki z enostavnimi besedami in kretnjami delata stvari mogoče, bližnje, enotne. Od tistega romarskega ognja pa do ležišča ozdravljene, v prebujajočih se jutrih, v gladinah in vzboklinah njenega telesa, v razpuščenih laseh, jutranjem nasmehu, jutranjem umivanju, ko spusti srajco čez razgaljenost čepečega telesa, srajco do gležnjev, v njenem pogledu, zazrtem nekam čez hribe, nazaj, proti domu, v vsem tem je bližina, je najbolj preprosto stanje vseh stvari, ki ga lahko določita in napolnita samo dva, samo dva v svoji nenadni, dopolnjujoči se vzajemnosti, zakaj tako učeno, bakalavrij? v ljubezni, preprosto v ljubezni, ne oni iz knjig, tej, ki ima vonj in okus, meso in kri, ob kateri človeka zalije sreča, pokrajina radost. In kot je v takšnih stanjih navada, je hip zatem že silovito trpel, videl je stati, kjer je včeraj stal on, pred tresočimi se podbradki, zariplimi obrazi, med snopi
križajočih se pogledov, polnih zgovornosti, dvoumnosti, namigovanja, nekakšenmrzli pot ga je oblil ob tej misli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani