nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zjutraj je bil daleč od Lendla, hodil je po gozdnem obronku, morda prav tistem, kjer je v sanjah blodila duša nemirne. On na svobodi, ob kruhu in vodi, kakšna žalost, a kako naj bi ostal, kako, mar naj bi s tistimi ljudmi razpravljal o grehih in čednostih, o prešuštvu in divjem zakonu, kako naj bi tem ljudem, temu smešnemu, a tudi nekoliko nevarnemu tribunalu razložil, kaj se mu je zgodilo s, še sebi ni znal dobro razložiti, znašel se je v uklenjenosti, kakršne doslej sploh ni poznal, ni je bilo v nobeni knjigi in v nobeni pridigi, ki so govorile o ljubezni, ves čas o ljubezni, uklenjenosti, ki je človeka stisnila v prsih, kadar je pomislil nanjo, tako močno, da se je nekajkrat zaustavil in pomislil, da bi šel nazaj, pa četudi v tisto čudno sodnijo. Toliko sveta je prehodil, da bi naposled našel, ah, preprostost, ki je enostavnost, preprostost dveh, ki z enostavnimi besedami in kretnjami delata stvari mogoče, bližnje, enotne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani