nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
se je zdelo, da oba gospoda nista brez povezave s temi tiči, vprašanja, ki sta jih postavljala, so že bila take narave, tudi po žveplu je smrdelo v tem nesrečnem Lendlu, Stolzl in spadata v to kompanijo, sploh ni več dvoma, da sodita v to malopridno druščino, čeprav sta našemljena v sodnike. Poznal je ljudi, preizkušnje in skušnjave, poznal jih je iz let v konviktu, videl je, kako je obsedlo njegove sholarske tovariše, one, ki so v svete posode, samo da bi se lahko smejali, in one, ki so si pred telovsko procesijo brisali čevlje v bandera s svetimi podobami; tiste, ki so v pasijonu velikega petka igrali, hudiče in mrtvake in pijani kolovratili po Ljubljani, prevračali košare s solato in kruhom, našemljeni hudiči, otipavali dekleta in se stepli, in tiste, ki so igrali legijo smrti, obsedlo jih je pod oblačili, razganjalo jih je od mladostne moči, tistim so konji dirjali po ulicah, da so ljudje odskakovali, vse to je že videl in marsikaj hujšega: portugalske konjenike, ki so klali
Gvaraníje, obsedeni od hudega duha, in Gvaraníje, v katerih so se prebudili stari gozdni in rečni hudiči, da so lastnika neke encomiende obesili za noge na mravljišče, še prej pa so mu napravili po telesu mnogo ran, da bi privabili mrčes in velike mravlje, ki so ga ogulile do kosti; videl je umazanije in beznice in vlačugarstvo Lizbone, kamor so ga prepeljali, povsod so bili na delu ti objestni kompanjoni, in vedel je: od tod je treba, proč, proč, kolikor hitro je mogoče.
A kako?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani