nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Na njenem telesu je samo pogled, samo njegove oči, ki vidijo z močjo pomladne meščeve noči, drsijo po telesu, na katerem se od nečesa, kar se ne more več zadrževati, nabirajo vlažne srage, na katerem koža drhti od razburkane notranjosti, od strahu, ki je mil in nenevaren, od rahle groze, ki je privlačna. Privlačna tako, da si hoče vnovič priklicati v bližino gosto snov tistega telesa, vonljivo snov moškega telesa, ki stoji nekaj korakov od postelje, človeka, ki jo gleda nekoliko odsotno, nekoliko hladno, vse preveč neusmiljeno, vse preveč neusmiljeno privlačno. Vseeno hoče reči, da ne, da prosim ne, kajti v glavi je neka zmešnjava, vendar so roke že spettukaj, sama jih je priklicala, tukaj so, čuti jih, sploh se ne zaustavijo več, dihanje ob njenem ušesu ne preneha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani